• Oskar Kogoj: Zlata priponka venetski konj

    Zlata priponka Venetski konj

    Simbol moči, plemenitosti, modrosti in lepote

    Umetnik: Oskar Kogoj

    Priponka za na kravato, suknjič, obleko, rutko dim. 2 cm x 2 cm, 18 karatno zlato

    Podoba Venetskega konja je ena najbolj izrazitih podob iz starejše železne (halštatske) dobe. Vseh figur, ki se pojavljajo na situlah, ni mogoče zajeti v kratek prikaz. Opis nekaterih, v njihovem simboličnem pomenu, bi bil do neke mere tudi tvegan. Nikakor pa ne v primeru venetskega konja, ki je bil Venetom skorajda božansko bitje. Kako stoletje zatem, ko je upodobljen na situlah, tudi grški in rimski pisci navajajo, da so bili Veneti v reji konjev najboljši. Konji so upodobljeni povsod, vendar ne v naravni obliki kot pri Grkih in Rimljanih, temveč v stilizirani.

    Stilizirana oblika odraža pri upodobitvi konja tisto, česar narava ne zmore, to je njegovo poduhovljeno naravo. Eden izmed prvin le-te je »konj kot prijatelj človeku, njegov spremljevalec, njegov tovariš«. »Priznati moram, da me je stilizirana oblika konja na situlah, četudi v miniaturi, takoj pritegnila, tako da sem po njej poskušal izdelati in tudi izdelal figuro venetskega konja v skoraj naravni velikosti. Nastal je kip izredno milega izraza, kip konja, iz katerega izhaja nekakšen božji mir.«

    »S konjem miru ali z duhovnim konjem, ki sem ga izluščil iz znamenite situle iz Vač, obujam prastaro kulturo Slovencev – kulturo Venetov. V njem sem upodobil duhovnost človeka …«

    ROČNO DELO!

  • Oskar Kogoj: Lipicanec glazura

    LIPICANEC – SLOVENSKI KRALJEVI KONJ

    Simbol moči, plemenitosti, lepote, dobrote, transformacije, duhovnosti

    Umetnik: Oskar Kogoj

    Skulptura (na kamnitem podstavku – 34 cm x 31 cm x 14 cm, bela glazura)

    Lipicanec je duhovni, baletni konj, odlikuje pa ga tudi moč, ki jo ima ta “konj Slovencev”.
    Lipicanec – lipicanski konj je avtohtona pasma vročekrvnih konj, ki so najstarejši na svetu. Naši predniki so ga razvili s križanjem kraške avtohtone domače kobile s plemenitimi arabskimi in španskimi žrebci.
    BELI KONJ je simbol vseh simbolov in je hkrati za Slovence, evropsko ter svetovno kulturno dediščino še živ primer duhovnosti in odlične živalske moči človeka.
    Lipicanskega konja povezujemo z razvojem človeka – od živalske nature do božanskega spoznanja; od ČRNE barve do božanske BELE.
    Lipicanec se skoti črne barve in kasneje postane bel. Taka transformacija pomeni preobrazbo človeške, živalske nature v božanskost spoznanja kozmičnih človeških vrednot.
    Naši predniki so verjeli, da je beli konj Bog sam …
    Naučili so ga, da v naravni drži stoji na dveh nogah in lovi ravnotežje na dvignjeni tretji nogi, kar bi pomenilo Očeta, Sina in Sv. Duha, TRIGLAV, TRIBOŽJAT. Prav zato je LIPICANEC duhovni konj, uvrščamo pa ga tudi med delovne konje.
    V krščanstvu najdemo na celotnem slovenskem narodnostnem prostoru Srednje Evrope mnogo prafar, posvečenih Sv. Juriju na BELEM KONJU (znak zgodnjega krščanstva).
    Sv. Jurij premaga zmaja na belem konju, kar pomeni, da mora človek v življenju premagati svoj EGO, postati mora Bog v božjem stvarstvu enosti kozmične zavesti.
    Nadvojvoda Karel, vladar notranje Avstrije (Karantanije) je leta 1580 v Lipici na Krasu ustanovil kobilarno. Med najdragocenejšimi konji, ki jih je pripeljal, je bil andaluzijski žrebec Pluta.
    Osnovna pasma konjev je domači starodavni beli konj, ki je bil vztrajen, močan in je imel visok korak. Tega so nato križali s španskim in arabskim, zlasti iberskim konjem, pa tudi napolitancem ter polesincem.
    Kobilarna je dosegla vrhunec razvoja za časa vladanja cesarja Karla VI. in hčere cesarice Marije Terezije. Na Dunaju je delovala znamenita španska jahalna šola, ustanovljena 1572. leta, ko se prvič pojavi lipicanec. Lipicanec postane plemiški in vojaški konj.
    Lipicanec je neopisljiv – ko se pojavi, začara s svojo lepoto, inteligenco, svojo svobodo ter daje vtis Božanskega konja. Naši predniki so hoteli prav to sporočiti našim potomcem. Zatorej ta konj nosi globlje sporočilo, ki lahko pomaga človeku k razvoju in spoznanju samega sebe; spoznati dobroto in lepoto v duhovnosti človeka, ki je UNIVERZUM.
    Lipicanec domuje v LIPICI. Njegovo ime izhaja iz prastarega simbola slovenstva – LIPE. Ta je tudi sinonim LEPEGA, BELEGA.
    Simbol Slovenije, dobrote in lepote, živalske ljubezni in človeškega duha.

    ROČNO DELO!

  • Oskar Kogoj: Lipicanec pozlačen

    LIPICANEC – SLOVENSKI KRALJEVI KONJ

    Simbol moči, plemenitosti, lepote, dobrote, transformacije, duhovnosti

    Umetnik: Oskar Kogoj

    Skulptura na kamnitem podstavku – 34 cm x 31 cm x 14 cm, pozlata (18 karatno zlato)

    Umetnik: Oskar Kogoj

    Lipicanec je duhovni, baletni konj, odlikuje pa ga tudi moč, ki jo ima ta “konj Slovencev”.
    Lipicanec – lipicanski konj je avtohtona pasma vročekrvnih konj, ki so najstarejši na svetu. Naši predniki so ga razvili s križanjem kraške avtohtone domače kobile s plemenitimi arabskimi in španskimi žrebci.
    BELI KONJ je simbol vseh simbolov in je hkrati za Slovence, evropsko ter svetovno kulturno dediščino še živ primer duhovnosti in odlične živalske moči človeka.
    Lipicanskega konja povezujemo z razvojem človeka – od živalske nature do božanskega spoznanja; od ČRNE barve do božanske BELE.
    Lipicanec se skoti črne barve in kasneje postane bel. Taka transformacija pomeni preobrazbo človeške, živalske nature v božanskost spoznanja kozmičnih človeških vrednot.
    Naši predniki so verjeli, da je beli konj Bog sam …
    Naučili so ga, da v naravni drži stoji na dveh nogah in lovi ravnotežje na dvignjeni tretji nogi, kar bi pomenilo Očeta, Sina in Sv. Duha, TRIGLAV, TRIBOŽJAT. Prav zato je LIPICANEC duhovni konj, uvrščamo pa ga tudi med delovne konje.
    V krščanstvu najdemo na celotnem slovenskem narodnostnem prostoru Srednje Evrope mnogo prafar, posvečenih Sv. Juriju na BELEM KONJU (znak zgodnjega krščanstva).
    Sv. Jurij premaga zmaja na belem konju, kar pomeni, da mora človek v življenju premagati svoj EGO, postati mora Bog v božjem stvarstvu enosti kozmične zavesti.
    Nadvojvoda Karel, vladar notranje Avstrije (Karantanije) je leta 1580 v Lipici na Krasu ustanovil kobilarno. Med najdragocenejšimi konji, ki jih je pripeljal, je bil andaluzijski žrebec Pluta.
    Osnovna pasma konjev je domači starodavni beli konj, ki je bil vztrajen, močan in je imel visok korak. Tega so nato križali s španskim in arabskim, zlasti iberskim konjem, pa tudi napolitancem ter polesincem.
    Kobilarna je dosegla vrhunec razvoja za časa vladanja cesarja Karla VI. in hčere cesarice Marije Terezije. Na Dunaju je delovala znamenita španska jahalna šola, ustanovljena 1572. leta, ko se prvič pojavi lipicanec. Lipicanec postane plemiški in vojaški konj.
    Lipicanec je neopisljiv – ko se pojavi, začara s svojo lepoto, inteligenco, svojo svobodo ter daje vtis Božanskega konja. Naši predniki so hoteli prav to sporočiti našim potomcem. Zatorej ta konj nosi globlje sporočilo, ki lahko pomaga človeku k razvoju in spoznanju samega sebe; spoznati dobroto in lepoto v duhovnosti človeka, ki je UNIVERZUM.
    Lipicanec domuje v LIPICI. Njegovo ime izhaja iz prastarega simbola slovenstva – LIPE. Ta je tudi sinonim LEPEGA, BELEGA.
    Simbol Slovenije, dobrote in lepote, živalske ljubezni in človeškega duha.

    ROČNO DELO!

  • Oskar Kogoj: podkev bela glazura

    Podkev za osebno in poslovno srečo

    Mala skulptura (14 cm x 14,5 cm x 4 cm, bela glazura)

    Umetnik: Oskar Kogoj

    Podkev je simbol sreče in povezovanja med nebom in Zemljo ter ognjem v svetem smislu kozmičnih energij kreacije.
    Že pri naših davnih prednikih Venetih (Slovenetih) spoznamo v besedi »JEKUPETARIS « pomembnost konja, ki peketa z jekleno podkvijo, kar povzroča JEK, tj. zvok, vibracijo, nekaj svetega … ZVON ali AUM.

    Globoka razmišljanja se porajajo ob podkvi, ki so jo slovenski kmetje v preteklosti (neredko pa še danes) obešali nad vhodna vrata domov z namenom, da bi jim prinašala srečo.

    Podkev mora biti s krakoma obrnjena navzdol, če želimo da bi se energija »PRANA« zadrževala nad vhodom in bi sleherni, ki bi prestopil prag, to energijo zaužil. To je skrivnost oblike, ki izhaja iz slovenske kmečke in kovaške tradicije! V Kogojevi tradiciji so obstajali konji ŠIMELNI. Naša, torej tudi moja kobila Mica, je bila slavna mirenska kobila, ki sem jo smel jahati le ob nedeljah po sv. maši. Bil sem srečen in upam, da bo srečen vsak, ki si bo pripel podkev sreče.

    IZDELEK JE ROČNO DELO!

Main Menu